
Srce na baterije

Svet je danes razdrobljen z zavijanjem siren in zvočnih alarmov ter z obvestili o prenosih genocida v živo; razparan je na mejah z rezilno žico, vsakodnevne bombe z drugih koncev sveta pa spodjedajo zapeljivost našega lažnega miru in udobja. Tudi mi smo tako ujeti, navidez svobodni; medtem ko potujemo, čakamo v bolnišnicah, poskušamo ljubiti ali razumeti tiste pred nami. Srce na baterije odpira atlas takšne resničnosti: pesmi so potni listi in zapisi, nežni in iskreni, ki meandrirajo med osebnimi velikimi in malimi trenutki ter neusmiljeno resnico zgodovine in sedanjosti.
Poezija te knjige ni zaprt sistem, temveč je v nenehnem dialogu s književnostjo, filmom, glasbo, dokumentarnim gradivom in digitalnimi fragmenti. Intertekstualnost ni uporabljena kot ornament, temveč kot orodje za razumevanje sedanjosti. V središču zbirke leži vprašanje: kako živeti in pisati, ko je svet v ruševinah?
Pesmi Snježane Vračar Mihelač nas prebujajo in od nas zahtevajo, da čutimo. Spominjajo nas, da je nežnost edina hrabrost, molk pa — sostorilstvo. V njih odmevajo naši antifašistični predniki; v njih se glas iz Gaze srečuje z glasom delavca, popotnika, hčere, onkološke sestre. Družinske legende in spomini »on this day« se premeščajo v novo karto odpora: v jezik, ki klije skozi razpoke sveta, jezik, ki se lahko upre krutosti in fašizmu.
Srce danes bije na baterije in ta naslovni motiv postane metafora, metronom vzdržljivosti: dokler obstajata odpor in upanje, obstajajo tudi besede, pogled v oči sveta v tragediji ter trmasta vera, da je dobro še vedno mogoče storiti. Natančna in sodobna poezija te zbirke v nas tli še dolgo po branju in neutrudno sveti v našem mraku.
Monika Herceg








